Pri nas noč čarovnic poznamo kot eno izmed kapric, uvoženih iz Amerike, ko se otroci našemijo, poslušajo grozljive zgodbice in po hišah prosijo za sladkarije.

Vendar je Halloween oziroma noč čarovnic star keltski običaj, imenovan Samhain. Na Samhain so ljudje včasih praznovali konec žetve. To je bilo kot nekakšno keltsko novo leto. Na ta dan so pridelke shranili za prihajajočo zimo. 

Svečeniki (druidi) so darovali pridelek in kurili ognje. Plesali so okoli ognja in tako se je začelo obdobje mraza in teme. Verjeli so, da se duhovi umrlih, ta čas vrnejo na Zemljo, da bi poiskali še živeča telesa in se jih polastili za naslednje leto. Veljalo je namreč prepričanje, da je to edino upanje v posmrtno življenje. Seveda nad tem niso bili prav nič navdušeni še živeči, zato so se 31. oktobra oblačili v grozljive kostume ter bili zelo glasni – vse za to, da bi pregnali duhove, ki bi se lahko polastili njihovih teles.

In razširila se je po vsem svetu ...

Irski izseljenci so v 19. stoletju običaj prenesli v Severno Ameriko. Konec 20. stoletja so običaj prevzele tudi druge zahodne države. Danes noč čarovnic praznujejo predvsem v ZDA, Kanadi, na Irskem, Japonskem, Novi Zelandiji, Veliki Britaniji in Avstraliji.

Pri nas pa ima noč čarovnic vedno večji pomen predvsem za trgovce in gostilničarje ter organizatorje različnih prireditev, ki v tej noči vidijo dobro priložnost za polnjenje denarnic ...

Zakaj ime "Halloween"?

Ime Halloween (noč čarovnic) je krajšava za All Hallows' Even (večer vseh svetih), torej večer pred krščanskim praznikom vsi sveti. Sprva je bil dan vseh svetih 13. maj, vendar sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. premaknila na 1. november (prvotno poganski praznik), noč čarovnic pa je tako 31. oktobra.

Simboli noči čarovnic

Najpogostejši simbol noči čarovnic je gotovo velika izrezljana buča, iz katere so odstranjena semena, v njej pa gori sveča. V preteklosti so Kelti namesto buč izrezovali repo, ki je simbolizirala glavo, saj so verjeli, da je glava najpomembnejši del telesa in nosilka duha in razuma.

Bučo z gorečo svečo nekateri imenujejo tudi Jackova svetilka. Stara irska legenda namreč govori o pohlepnem, zapitem Jacku, ki je z zvijačo ugnal hudiča. Ta je splezal na drevo, Jack pa je v deblo vrezal križ in tako ujel hudiča. Ta se je Jacku maščeval, tako da je nanj priklical prekletstvo - Jack je bil obsojen na večno tavanje v nočeh, ko mu je medlo svetobo dajala le sveča v izrezani repi. Buče so postale modernejše šele v Ameriki, saj so zaradi velikosti in oblike primernejše za izrezovanje.

Noč čarovnic in njeni simboli pa so do danes postali prava industrija. Temačnost, zli duhovi ... so navdihnili tudi številne pisce. Na temo duhov, skrivnostnosti, zombijev, črnih mačk, okostnjakov idr. je bilo napisanih veliko knjig in posnetih ogromno grozljivih filmov.

 Noč čarovnic sicer izvira iz Evrope, natačneje območje Irske ter Škotske. S preseljevanjem pa se je običaj prenesel še v Ameriko, kjer so ga še dodatno popularizirali in skomercializirali.

Pri nas lahko opazimo vedno več hiš, ki imajo na balkonu, terasi ali pred vhodom izrezljane buče. Najbolj opazno pa se ta praznik oz. običaj k nam vseeno širi v obliki zabav in prireditev po lokalih ...