Press Esc to close
 

SloveniaHolidays - Slovenščina SloveniaHolidays - English SloveniaHolidays - Deutsch SloveniaHolidays - Italiano

POIŠČI NAMESTITEV:


7 razlogov zakaj rezervirati na SloveniaHolidays.com
  • Rezervacija brez provizije
  • Plačilo ob odhodu
  • Zagotovljene ugodne cene
  • Možnost spremembe rezervacije
  • Rezervacija v treh korakih
  • Velika izbira namestitev
  • Komentarji gostov
Novice

Prejmi najboljše ponudbe na svoj e-naslov:

Želim prejemati:

sloveniaholidays novice
akcijske ponudbe namestitev
kolesarske novice
smučarske novice
ponudbe primerne za družine

kolesarske poti slovenija

Kolesarski izlet od Preddvora do Zbiljskega jezera

Tisti, ki smo doma pod Kamniškimi planinami lahko kolesarske kilometre nabiramo med turističnimi kraji, ki jih v gorenjskem koncu ni malo.
Kolesarski izlet od Preddvora do Zbiljskega jezera

 

Preteklo nedeljo sem se tako, kljub nekaj oblakom na nebu, odpravila na kolesarski izlet »od jezera do jezera« oz. od Mengša do jezera v Preddvoru in najprej na Zbiljsko jezero  ter po drugi strani nazaj domov.

 

Ker je pot krožna si za izhodišče lahko izberemo  katerikoli kraj na poti, kar sicer običajno izkoristijo tisti, ki se na svoje izhodišče pripeljejo z avtomobilom. Jaz sem začela torej v Mengšu (no, čisto malo ven). Ker seveda kolesarjenje po glavni cesti, ki bi bila najhitrejša, zaradi prometa ni v nikakršen užitek, se je potrebno znajti skozi ceste naselij. Torej, začetno ogrevanje do Komende,  kjer so mi prej povedali, da moram zaviti za kraj Klanec. Ime kraju resnično pristoji, saj sem do tja (komaj na začetku poti) morala premagati prvi klanec. Nekako cela vas je en sam klanec, malo gor in malo dol. Vendar vse skupaj ni tako hudo naporno in hitro mine. Od tam se pot nadaljuje proti kraju Zalog pri Cerkljah, na kateri  si lahko ogledate Krvavec v pomladnih barvah.

 



Smerokazi v teh krajih označujejo praviloma poti v sosednje vasi oz. kraje, tako da si je pred pričetkom izleta dobro ogledati kako pot poteka ali pa se prepustiti cesti, da vas vodi po občutku, kar je sicer lažje, če ste v teh krajih že kdaj bili. Naslednji kraj so Cerklje na Gorenjskem, ki jih večina pozna po izhodišču za smučišče Krvavec. Do Cerkelj je potrebno prevoziti Cerkljansko polje, ki ponuja čudovite razglede na prostrana polja, na poti pa kolesarsko vztrajnost pogosto preizkuša veter. Cesta ni prometna in se zdi, da je na njej več kolesarjev kot avtomobilov. Cerklje sicer poznam, vendar sem tokrat v center prišla iz druge smeri in sem v prvem križišču iskala tablo za Šenčur, ki je seveda ni bilo, sem pa navajena, da grem v Preddvor  tam skozi. Tako sem se odločila, da zavijem proti Krvavcu (kolikor poznam te kraje, se mi je zdelo, da kaj dosti ne morem zgrešiti) in tam poizkusim srečo z oznakami. Tako sem se potem na koncu Cerkelj odločila za nadaljevanje poti proti Velesovem, saj druge izbire na smerokazih v bistvu ni in zdelo se mi je, da je najbolje kar nadaljevati po isti poti, ki do Velesovega poteka več ali manj ravno skozi nekaj vasi, se pa pri poganjanju pedal čuti, da se ves čas vzpenja. Smerokazov za Preddvor ali vsaj Jezerko tudi tu ni bilo in najbolje se je bilo držati iste poti.



Naslednji kraj je bil Visoko, kjer je prvi smerokaz za Preddvor in se v križišču zavije desno. Ker je to glavna avtomobilska cesta tudi za Jezersko, sem namesto po glavni prometnici zavila v Hotemaže in naprej v Tupaliče.



Tam je sicer na koncu bilo potrebno za nekaj časa spet nazaj na glavno cesto, pa ne za dolgo, ker je naslednji kraj Preddvor. Tam se že takoj na začetku zavije proti vasi Hrib, ki prav tako opravičuje svoje ime – do jezera Črnava, po katerem je Preddvor znan, je treba kar dobro »zagristi« v hrib. Vendar si na koncu nagrajen z oddihom ob jezeru.



 

 


 

Poleg sprehoda ob jezeru in posedanja na klopcah, je tu bolj znan grajski park, kjer si lahko mladoporočenci zagotovijo petdeset let garancije za srečo – ženin mora nesti nevesto skozi grajski park.

 



 


 
 

Namenjen je tudi ostalim obiskovalcem ki si lahko ogledajo orjaške sekvoje in druge drevesne vrste, ki so označene s tablami na»mali gozdni učni poti«.



Prav tako pa so v pomladno zelene barve oblečena vsa drevesa in grmičevje ob jezeru Černava, ki s svojimi odsevi poskrbi za obilo romantike ob sprehajanju ali posedanju ob njem. Klopc in skritih kotičkov ne manjka, kot tudi ne nedeljskih obiskovalcev. 

 

 



 

 



 



 

Do Visokega sem se vračala po isti poti. Tam sem zavila proti Šenčurju, kjer sem se seveda morala ustavili pri spomeniku krompirju oz. bolje, spomeniku Mariji Tereziji, saj je spomenik namenjen njej, ker naj bi s svojim prizadevanjem dosegla, da smo Slovenci začeli uporabljati krompir tudi v ljudski prehrani. Vsekakor ji lahko priznamo, da je ena od vplivnih žensk, ki je zaznamovala naš narod. Pa ne samo s krompirjem. Spomenik so postavili konec maja.



 

 


Iz Šenčurja sem nadaljevala pot skozi Voklo in Trboje do Valburge, ki je ravno zaradi razgledov po prostranih poljih cvetočega krompirja in žitnih polj, ki se v tem času »zlatijo«, ena bolj prijetnih poti za kolesarjenje.

 



 
 


V Valburgi se v križišču zavije desno proti Zbiljam. Kjer je do Zbiljskega jezera še kakšen dober kilometer poti. Zbiljsko jezero ob nedeljah obišče precejšnje število ljudi, saj je dovolj blizu Ljubljani in Kranju. Je pa tudi priljubljena kolesarska točka. Jezero mnogi imenujejo tudi labodje jezero in je resnično polno labodov in rac.



 


 
 
 
 



Pot nazaj poteka skozi Valburgo, Smlednik - kjer  se lahko skozi Kalvarijo povzpnete do Smledniškega gradu – in naprej skozi Hraše do Zapog. V Zapogah sem zavila še skozi Dobrušo in Repnje, ki so znane po samostanu oz. po gospodinjskih tečajih (vedno polno zasedenih): »Od leta 1971 organizirajo večmesečne sobotne tečaje za žene in dekleta, v poletnih mesecih pa imajo take tečaje za študentke. Samostanska cerkev je ena redkih v Sloveniji, ki je po višini prezidana na dva dela. V zgornjem delu je ostala cerkev, kjer so bogoslužja tudi za krajane, v spodnjem delu pa imajo sestre urejeno jedilnico.«

 
 

 

 

Na poti iz Repenj me je spremljalo nekaj dežnih kapelj, vendar so bile bolj opomin za postanek. Tako sem se ustavila še na Koseškem bajerju pri Šinkovem turnu,  ki je trenutno »pokrit« s cvetovi z drevja.  Nastal je pred približno 200 leti, ko so na področju današnjega bajerja kopali glino in je kasneje jamo zalil bližnji studenec. V dolžino meri približno 300 metrov, na najširšem delu pa je širok 100 metrov. Vsekakor je poznan ribičem, v zimskem času pa okoliškim drsalcem.
 






Od tam je do Mengša samo še nekaj kilometrov, ki hitro minejo, saj sta na poti dva klanca navzdol.Za konec: v naši deželi imamo veliko rek in jezer vrednih ogleda, vsi pa ponujajo vsaj majhen odklop od prehitrega življenja. Pot je dolga nekaj več kot šestdeset kilometrov, vendar na njej ni večjih vzponov in je tako primerna tudi za družinske izlete.



Romana J.