Etika kolesarjev

Če nočemo, da bi se želja po tesnejšem stiku z naravo spremenila v svoje nasprotje, se moramo zavestno izogibati sporom, ki jih lahko povzroči kolesarjenje v visokogorju, na zunaj utrjenih poteh in po poteh, ki so bile do sedaj namenjene izključno pešcem. Saj pešci ponavadi nimajo dobrega mnenja o kolesarjih, predvsem v okolici mest, kjer ti velikokrat vozijo po sprehajalnih poteh in ogrožajo sprehajalce.

Zato je pomembno, da upoštevamo naslednje:

• kadar srečamo pešca ali kadar se nam približuje skupina izletnikov, povsem zmanjšajmo hitrost ali se ustavimo; če je pot preozka, sestopimo s kolesa in se umaknemo s poti, to še posebej velja na poteh po hribih. Prijazno pohodnike pozdravimo z nasmeškom, pa čeprav smo na smrt zadihani;
   
• če se skupini približujemo od zadaj, zmanjšajmo hitrost; ko pa se ljudem približamo, jih poprosimo, naj nas spustijo mimo. Počakajmo, potem pa se počasi odpeljemo naprej; nikakor pa ne smemo pozabiti na zahvalo;
   
• upoštevajmo živalski svet, na katerega predelih smo le gostje; ne povzročajmo hrupa in ne plašimo živali;
   
• pri spustih moramo čim manjkrat blokirati zadnje kolo, kajti s tem najbolj poškodujemo stezo in puščamo sledi. Zavirati moramo s prednjo zavoro;
   
• ne vozimo po travnikih in poljih;
   
• zapirajmo za seboj zapornice, lese in druge vrste premičnih ograd;
   
• po planinskih pašnikih, kjer se pase živina, se peljemo počasi in pazimo, da živine ne plašimo;
   
• ob vikendih in praznikih se izogibajmo bolj obiskanih poti;
   
• za vaje v dirkalnih spretnostih pojdimo na tisti teren, kjer ni izletnikov in možnosti, da bi uničevali naravo;
   
• ne divjajmo po poteh in stezah, ki so priljubljene izletniške smeri;
   
• ne trgajmo sadja in drugih domačih povrtnin, ki so zasebna last;
   
• varujmo naravo in po našem obisku naj ostane vsaj taka, kot pred njim;
   
• ne naredimo drugim nič takega, kar ne bi želeli, da bi drugi naredili nam!