Press Esc to close
 

SloveniaHolidays - Slovenščina SloveniaHolidays - English SloveniaHolidays - Deutsch SloveniaHolidays - Italiano

POIŠČI NAMESTITEV:


7 razlogov zakaj rezervirati na SloveniaHolidays.com
  • Rezervacija brez provizije
  • Plačilo ob odhodu
  • Zagotovljene ugodne cene
  • Možnost spremembe rezervacije
  • Rezervacija v treh korakih
  • Velika izbira namestitev
  • Komentarji gostov
Novice

Prejmi najboljše ponudbe na svoj e-naslov:

Želim prejemati:

sloveniaholidays novice
akcijske ponudbe namestitev
kolesarske novice
smučarske novice
ponudbe primerne za družine

kolesarske poti slovenija

Nepredvidljiv kolesarski izlet


Nepredvidljiv kolesarski izlet
 

Ko pride dan dopusta imamo za seboj že kar veliko organizacije in planiranj. Kljub temu, da vsak korak natančno opredelimo, si zastavimo prioritete uživanja, zagotovo pride čas, trenutek, ko se nekaj zalomi, ne gre vse tako kot bi moralo biti. Pa vendar, mislim, da neprijetnosti in nepredvideni trenutki spadajo v življenje vsakega posameznika. Z njimi se spopademo in navsezadnje tudi sprijaznimo, saj le tako lahko uživamo in živimo naprej.


Moje dopustovanje v okolici Zadra je trajalo nekaj dni, zato je bilo zagotovo dobro se podati na pot in raziskati okolico Zadra, Bibinj v smeri Babindub. Ko sem kolesarila sama, sem se držala striktno cest, ki so bile koliko se le da vidne, tudi iz daljne okolice in sem za njih zagotovo vedela kam me bodo vsaj približno pripeljale oziroma odpeljale. Tokrat sva se potepali dve kolesarki. Tako sva bili bolj pogumni in seveda tudi malo bolj radovedni, kaj neki se skriva za tistim hribom? Nisva vedeli, da najino početja ni ravno dobro in da naju čaka zares neprijetna izkušnja. Na pot sva se podali v smeri Dračevac (opisan izlet Bibinje – Dračevac). Po že znani poti, ki sem jo prekolesarila kar nekajkrat, naju je radovednost na vrhu vzpona popeljala desno v smeri Babindub, kraj: neznano kam. V bistvu sva imele cilj se v krogu vrniti na sam začetek poti, se pravi v Bibinje, vendar nama ni bilo usojeno.Ko sva se na vrhu hriba odcepile desno, naju je pričakal prelep pogled. Nizko grmičevje (brin, timijan, žajbelj …) se bohotijo med posušeno travo, ki ji je sonce vzelo tisto lepo zeleno barva. Kljub temu, da je trava rjava in suha se nekako sklada z vso to okolico. Pot je še vedno asfaltna, čeprav naju ceste vabijo levo in desno na makedamsko pot, sva hoteli prikolesariti po tej asfaltni cesti čim dlje, da se potem spustiva po morebitni makedamski cesti proti morju. Tukaj sva še srečali domačine peš ali s pripomočki.   

 

 

Prva postojanka je bila v daljavi opažena zastava na vrhu droga. Z zanimanjem sva se pripeljali do skrite vile, ki se je bohotila za nasadom oljk.

 

 

Radovedno sva si jo ogledali, saj ni bilo nikogar ter nadaljevali pot. Cesta je bila zelo razgibana, nekaj spusta in nekaj vzpona. Mogoče je postajal že tukaj občutek čuden, saj za razliko od prej, nisva srečali prav nikogar. Ne peš, ne v avtomobilu.

 

 

Hiš ni bilo, le tu in tam sva za seboj pustili kakšno majhno zidano hiško, ki so spominjale na vojne čase, saj so bile osamljene s kakšno luknjo na fasadi, z zaprtimi polkni in neurejeno okolico. Prav zares nenavadno je, da pred vsako takšno hišo stoji stari zapuščeni avtomobil v nevoznem stanju. Kot bi ljudje zbežali neznano kam in se nikdar več vrnili.

 

 

Desno se nama oko spočije s pogledom na morje. Moralo bi nama biti prijetno, pa vendar … Prikolesarili sva do razkrižja in zagotovo nisva vedeli katera pot je prava, čisto po občutku sva se odločili za makedamsko pot.

 



 


 
 

Sprva se je cesta rahlo vzpenjala. V daljavi sva videli majhen zidan objekt v porušenem stanju. Vedno bliže sva bili, manj prijeten je postajal pogled. Potem opaziva, da poti enostavno zmanjka.

 



 
 

Na sredino ceste je bila navožena zemlja, ki so jo s časom prerasle trava in grmičevje. Okoli in okoli so ležale smeti. Zidan objekt je bil preluknjan iz vseh strani, notranjost črna, verjetno od dima. Zunanjo stran fasade pa je prekrival velik napis z grožnjami za prebivalstvo. Ob pogledu druga proti drugi nisva vedeli, ali naj pot nadaljujeva ali ne. Kljub temu sva kolesi dvignili in se previdno podali skozi to »zasedo«. Ne samo pogled tudi vonj je spominjal na smetišče.

 

 

V trenutku, ko sva prečkali izredne razmere na cesti, naju je ponovni pogled na še večjo umazanijo zares prestrašil. Tukaj se je cesta narahlo vzpela. Po pogovoru sva složno sklenili, da cesta zagotovo nekam pelje in to je sigurno najin spust proti cilju. Nikoli ni prijetno v takšni samotni naravi srečati kakšno žival, ki se prostovoljno in samosvoje sprehaja po okolici. Verjetno tako kot jaz njih, bi se živali prestrašila mene. Nikakor pa mi ni doživeti takšnega srečanja, ne s kravo, konjem, divjo svinjo … vendar pa so mimoidoči iztrebki dokazovali, da se je pred kratkim nekdo sprehajal tukaj okoli. In to nekdo zelo velik. Še danes ne vem, zakaj se tukaj nisva obrnili in odkolesarili nazaj domov, proti plaži, zaplavali, se popeljali s čolnom … ne, namesto tega sva rinili prav naprej. Teren je postajal vedno bolj grob, z velikim kamenjem in tu in tam posut s steklom. Ena za drugo sva kolesarili naprej, brez besed v popolni tišini. 

 



 
 

Takrat, ne boste verjeli, sem samo v trenutku zagledala velikansko gmoto muh, ki sem jih tako nesramno zmotila pri delu … pod to gmoto se je moj pogled ustavil na še bolj velikanski gmoti drobovine nečesa zelo velikega. Kaj je bilo, še danes ne vem. Vem samo, da sem zakričala, pritisnila na pedala, da sem čimprej prikolesarila mimo in kolegici glasno zavpila naj se ustavi, kar je pravočasno tudi naredila. Ne jaz in ne ona nisva želeli gledati kaj sem zapustila za seboj in kaj se skriva tam. Problem, ki je nastal, da sem jaz morala nazaj, ali pa ona naprej … ja, mimo. V bistvu ne vem mimo česa. Pot naprej bi lahko postajala še bolj neznosna, zato sem se morala jaz vrniti. Z zaprtimi očmi in stisnjenim nosom sem se odpeljala nazaj. Z vihravo hitrostjo sva kolesarile po zdaj že znani poti, mimo smetišča, dvignile kolesa in prišle nazaj na bolj prijetno, pa vendar še vedno grozljivo asfaltno cesto. Še vedno pod vtisom videnega, zgrožene brez besed razmišljava o tem, kako se lahko v civiliziranem svetu, cca 5 km oddaljeno od prvega turističnega mesteca, znajdeš naenkrat v tako zanemarjenem, neurejenem in grozljivem kotičku države, ki velja za eno izmed najbolj obiskanih poletnih turističnih destinacij. Zgodba se še ni zaključila. Ker sem hotela narediti še nekaj posnetkov, sva se po asfaltni cesti odpeljali v drugo smer, torej levo. Po nekaj minutah naju je zmotil lajež psov. Ustavili sva kolesa in si dokončno prikimali, da se vrneva po smeri vzpona. Ker pa sva že tukaj se bova tudi poslikali. Ne boste verjeli, kako neprijetno je, če v ozadju za konec vidiš še tablo z napisom »pazi mine«.

 

 


 



 
 
 

V trenutku se nama je naježila koža. Slika je sicer nastala, vendar sva jo v »diru« ucvrli proti domu. Po spustu, že skoraj na glavni cesti, moj želodec ni več vzdržal. Ob dogodku, ki se je zgodil na vrhu mi je postalo slabo. Vse je prišlo šele za nama.Tokrat moram povedati, da sem nad letošnjim dopustniškim kolesarjenjem zelo razočarana. Veliko sem poleti prekolesarila, pa nikjer še nisem videla kaj tako zelo zanemarjenega in grozljivega. Karkoli že se je zgodilo, in sploh nima veze koliko let je že od tega, ko je po tej državi vladalo vojno stanje, zadeve bi se morale urediti vsaj do te mere, da bi lahko turist brez slabe vesti odkolesaril nekaj kilometrov od asfalta v naravo in jo brez občutka strahu opazoval. Danes pa je stanje umazano in mislim, da ni nikogar, ki bi imel voljo in čas, da bi to spravil v red. Da pa sredi ceste leži še takšna gmota razpadajoče ali odvržene živali, ki je očitno ni imel nihče namena zakopati, tukaj pa ne vidim kančka civiliziranega obnašanja. Očitno je samo pogled na obalo, jadrnice in skrite vile tisti, ki ti ogreje srce.

 

 


 


 
 

Tako je bil konec dopusta zelo pester in kolesarski izlet zagotovo dogodek in tema nekaj dnevnega pogovora. Pregovor pravi: »da je vsako slabo za nekaj dobro«, pa sprva nisem vedela, kaj bi lahko v tem našla dobrega. Po premisleku pa ugotovila, da je dobro zagotovo to, da bom do naslednjega poletja raje kolesarila po naši lepi zeleni Sloveniji.  

 

Petra Poštrak