V 20. stoletje so Slovenci stopili kot narod, ki je imel svoje politično in kulturno življenje, Ljubljana je dobivala vse bolj slovensko podobo. Ker se avstrijska vlada ni nameravala odpovedati deželam, izhajajočim iz fevdalizma, so se slovenski politiki začeli ozirati po zavezništvih z drugimi narodi, najprej s Hrvati. Ko je leta 1914 v Sarajevu pod streli atentatorja padel prestolonaslednik Franc Ferdinand, je izbruhnila prva svetovna vojna. Slovence je hudo prizadela, saj so več kot tri leta divjali boji na
soški fronti , slovenski fantje in možje pa so se morali boriti tudi na drugih bojiščih. Po dokončnem razpadu Avstro-Ogrske monarhije leta 1918, je bila rojena nova država, Država Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje imenovana Kraljevina Jugoslavija. Slovenci so se znašli v novi večnacionalni državi, habsburško dinastijo je zamenjala srbska dinastija Karadžordževičev. Koroška je s plebiscitom (1920) pripadla Avstriji, Primorska pa z rapalsko pogodbo Italiji. Leta 1919 je bil uresničen davni sen - slovenska univerza v Ljubljani, 1928 se je oglasil slovenski radio, pospeševalec narodne zavesti in močno orožje kulture. 1938 je bila ustanovljena najvišja znanstvena ustanova Slovenska akademija znanosti in umetnosti, književnost nam je dala močne in originalne pesnike in pisatelje, med njimi Ivana Preglja, Prežihovega Voranca, Vladimirja Bartola, Otona Župančiča, Srečka Kosovela in druge. Arhitekt svetovnega slovesa
Jože Plečnik se je vrnil v domovino in sijajno pozidal prestolnico Ljubljano. V Sloveniji se je odvijalo živahno politično in kulturno življenje, časnikarstvo, založništvo, velik mik slovenske mladine je postalo gorništvo ter posebnost slovenskega naroda – smučanje. Bili smo pionirji v smučarskih skokih, saj je bila že leta 1928 v
Planici zgrajena smučarska skakalnica. Slavo slovenskemu športu je na treh olimpiadah s tremi medaljami prinesel telovadec Leon Štukelj
