Srednji vek je prinesel novo poglavje v slovenski zgodovini. Širil se je fevdalizem in z njim so nastajala verska središča s samostani - pomembna kulturna žarišča, v katerih se je razvijalo pismenstvo in prve knjižnice. Poleg samostanov so nastajala tudi mesta: Kranj in Kamnik (1228), Škofja Loka in Piran (1274), Novo mesto (1365), Celje (1451), ki so postala središča obrtnega in trgovskega življenja. V 12. in 13. stoletju so se uveljavile pomembne fevdalne družine, gospodarica slovenskih ozemelj je postala Habsburška monarhija. Primorska mesta so postala del Beneške republike. Močan konkurent Habsburžanom so bili Celjski grofje. Ena od njihovih ustanov, kjer naj bi menihi prosili za večni pokoj Celjanov, je kartuzija Pleterje. Slednja še stoji, petje psalmov se še vedno razlega med njenimi oboki, Celjski grofje pa so že davno izumrli in celjski grad je končal v ruševinah. V začetku 15. stoletja so začeli na slovensko ozemlje vpadati Turki. Obdobje je pustilo pomembne sledi v slovenski arhitekturi, saj so po vsem ozemlju nastali protiturški utrjeni tabori. Bojem s Turki so se pridružili kmečki upori. Na te punte danes spominjajo številni spomeniki širom Slovenije. Ob koncu 15. stoletja, ki pomeni zaton srednjega veka, je bilo slovensko ozemlje že razdeljeno na tri dežele: Koroško, Štajersko in Kranjsko.
|
|||||
