Med rečicami, ki pojijo ravnino Ljubljanskega barja je še posebej zanimiva Iška. V zatišju med
Krimom in Mokrcom je vrezala 300-400 metrov globoko deber, kjer preskakuje skalne ovire, se ustavlja v tolmunih in polaga v tla prodnate sipine. Na pragu glavnega mesta lahko v globoki slikoviti soteski doživljamo divjino neokrnjene gorske pokrajine s slapovi in glasnim bučanjem deroče vode. Pri Vrbici, kjer se združita Iška in Zala, stoji 10 metrov visok skalni samotar – Skalni mož. Njegovo okolje krasijo alpske cvetlice, na prisojnih pobočjih se v soncu bohotijo sestoji jesena in gabra, na vlažnih dolomitnih skalah pa raste endemični kranjski jeglič. Sprehod po soteski poleg njene naravne lepote razkriva tudi pestro geološko zgodovino tega območja.
