Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina, ki je materni jezik za približno 2,4 milijone ljudi. Od tega jih 1,85 milijona biva na ozemlju Slovenije, okoli 140 000 v obmejnih območjih sosednjih držav (Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške), okoli 250 000 pa v diaspori v Nemčiji, Franciji, Kanadi, ZDA, Argentini, Avstraliji in državah nekdanje Jugoslavije. Slovenščina je drugi tuj jezik za pripadnike madžarske in italijanske manjšine v Sloveniji.
Slovenščina je najzahodnejši in najsevernejši južnoslovanski jezik. Ker Slovenija leži na stiku štirih velikih evropskih jezikovnih skupin - romanske, germanske, ugrofinske in slovanske – je to eno najbolj zapletenih jezikovnih stikov v Evropi. V primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki ima slovenščina precej posebnosti tako v glasoslovju, leksiki kot tudi v oblikoslovju. Ohranila je dvojino, njena posebnost je srednji spol, razumevanje pa tujcem pogosto otežujeta tudi sklanjatev in spregatev s številnimi izjemami. Precej podobnosti ima slovenščina s hrvaškim in srbskim jezikom.
Slovenska abeceda ima 25 črk, med katerimi so tri s posebnimi znamenji, in sicer č, ž in š. Za pisanje se uporablja latinica.
Čeprav je Slovenija majhna, so strokovnjaki na njenem ozemlju ugotovili številna jasno izoblikovana narečja. Močna narečna razčlenjenost je posledica geografske razbitosti in nekdanjih slabih prometnih povezav med posameznimi območji. Slovenski jezik se tako cepi na koroško, primorsko, rovtarsko, dolenjsko, gorenjsko, štajersko in panonsko skupino, znotraj katerih so se izoblikovalo skupno kar 46 narečij.
V zadnjem času prihaja slovenščina vse bolj v stik tudi z nesosednjimi jeziki, predvsem z angleščino, kar je še posebej opazno pri mladih.
Drugi tuj jezik v osnovnih in srednjih šolah je angleščina, pa tudi nemščina ali francoščina.
