Ko je bilo posestvo z mlinom in žago še v lasti tržaškega barona Rossettija, je bila tu za oskrbnico temperamentna ženska, ki se menda ni bala ne boga ne hudiča. Nekoč je hudo zbolela, vendar ni hotela niti slišati za duhovnika, zato se je ta, misleč da se ga bo potem ustrašila, preoblekel v hudiča. Ona pa je zgrabila za puško in ga ustrelila...
Odtlej pravijo kmetiji, ki goste pričakuje ob vznožju Nanosa, in kjer se potok Nanoščica preko cvetočih travnikov leno vije proti gozdu, Hudičevec.
To pa je bilo tudi prvič in zadnjič, da se je tod prikazalo kaj hudiču podobnega. Vsem, ki so na oddihu v Hudičevcu, so od jutra do večera na voljo vedno sveže, slastno pripravljene raznovrstne jedi. Z odličnimi vini, ki so sicer z druge, bolj sončne strani Nanosa, in ob veselih melodijah harmonike, so večeri še prijetnejši.
Počitnikovanju na kmetiji je treba nameniti kar nekaj dni, saj ni mogoče v uri ali dveh spoznati bogatega kraškega podzemlja (Postojnska jama, Predjamski grad, Škocjanske jame), se povzpeti na Nanos, Snežnik ali Vremščico, jahati v Lipici, kolesariti, pomagati pri kmečkih opravilih itd. Lahko pa si ogledate tudi zanimivo zbirko starih predmetov, ki jih je v prostoru, kjer so nekdaj mleli žito, zbrala Simčičeva mama, po rodu Korošica.
|